Dolgi čakalni časi pri nakladanju ali razkladanju niso osamljen problem, ki je omejen na posamezene države, temveč globalni izziv cestnega tovornega prometa. Prvi posledice občutijo vozniki – zamude jim onemogočajo organizacijo obveznih odmorov in počitkov, nadaljevanje vožnje ali preprosto da bi končali pot in se vrnili domov. Čakanje predstavlja znaten delež obratovalnih stroškov v transportu – medtem ko kilometri na cesti ustvarjajo vrednost, vsaka ura zastoja neposredno zmanjšuje dobičkonosnost prevoznikov.
Dejstvo, da so nekatere države uvedle finančno nadomestilo, kadar tovornjak čaka dlje od določenega časa, kaže na zavedanje o ekonomski utemeljenosti reševanja tega problema.
Kljub temu pa se zdi, da je negativne prakse težko izkoreniniti.
Pristojbina v višini 100 evrov za vsako uro čakanja na nakladanje ali razkladanje – po preteku predpisanih 90 minut – je v zadnjih mesecih povzročila veliko razburjenja v Italiji. Čeprav je ministrstvo za promet nedavno pisno potrdilo, da je ta pristojbina obvezna in ni predmet pogajanj, transportna podjetja trdijo, da jih številne stranke silijo k podpisu pogodb, ki so v neposrednem nasprotju z zakonodajo, in se »prostovoljno« odpovejo nadomestilu.
Združenje FIAP (Federazione Italiana Autotrasportatori Professionali) se je bilo zato prisiljeno obrniti na organ za varstvo konkurence. Zahtevajo preiskavo nepoštenih poslovnih praks. Italijanski prevozniki trdijo, da je spoštovanje zakona neenotno in da se nekateri deli dobavne verige aktivno upirajo njegovemu izvajanju.
Ali je zakonska ureditev tega področja prava rešitev in v kolikšni meri je regulacija prispevala k reševanju problema, bo pokazal čas. Nekateri strokovnjaki s področja transporta in logistike menijo, da lahko državni ukrepi povzročijo pretiran pritisk na »drugo stran«, ki se sama sooča s številnimi izzivi.
Tovrstno nadomestilo je v Evropi najprej uvedla Portugalska, ki je konec leta 2021 – kar je že precej časa nazaj – določila, da čakalni čas na nakladalni rampi ne sme preseči dveh ur. V naslednjih letih se je s podobno ureditvijo pridružila Španija, medtem pa so se vmes tudi Italijani odločili, da ne bodo več čakali brezplačno.
Zakaj prihaja do zamud pri nakladanju?
Na dolge čakalne dobe pri nakladanju ali razkladanju vpliva več dejavnikov. Med najpogosteje izpostavljenimi so nezadostno načrtovanje in slaba usklajenost med vhodnimi in izhodnimi tovori blaga v logističnih centrih, pomanjkanje nakladalnih ramp in razpoložljivega osebja ter neučinkovito upravljanje dokumentacije, povezane z dostavo in odpremo blaga.
Koliko dejansko stane čakanje?
Čeprav se ocene analitikov razlikujejo, se vsi strinjajo v enem: stane zelo veliko.
Začnimo z že prej omenjenimi Italijani.
Raziskovalni center Fedetrasporti je analiziral satelitske podatke in podatke tahografov ter prišel do zaskrbljujočih ugotovitev. Povprečni dnevni delovni čas voznikov v opazovanem obdobju je znašal 11 ur in 28 minut, od tega so 6 ur in 18 minut preživeli za volanom, 35 minut na odmorih in kar 4 ure in 35 minut v čakanju na nakladanje in razkladanje. Strokovnjaki so sešteli plače voznikov, stroške izgubljene produktivnosti vozil in izgube zaradi zamud in ocenili, da celotna cestna prevozna industrija v Italiji letno izgubi okoli 3 milijarde evrov.
Podobno stanje je tudi na Poljskem, kjer ena izmed nedavnih analiz kaže, da vozniki v mnogih transportnih podjetjih le približno 75 % delovnega časa dejansko vozijo, medtem ko bi morala biti danes optimalna izkoriščenost med 90 in 95 %.
Razmere niso bistveno boljše niti v Nemčiji, čeprav se zdi, da se nekoliko izboljšujejo. Redne zamude pri nakladanju v distribucijskih centrih za malo prodajo je leta 2022 poročalo 86 % anketirancev, lani pa 72 %.
Da čakanje ni problem, omejen na eno samo državo, potrjuje tudi analiza fundacije Truckers Life Foundation, ki je preučevala, nad čim se tovornjakarji v Evropi najpogosteje pritožujejo pri delu v logističnih centrih. Vozniki so ocenjevali objekte predvsem na Poljskem, pa tudi v Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Španiji in drugod. Kot najbolj problematične so izpostavili neupoštevanje dogovorjenih časov nakladanja in razkladanja, dolga čakanja na vstop v objekte ter pomanjkanje konkretnih informacij o zamudah. Sledijo jim dolgotrajno iskanje parkirnih mest, slaba komunikacija z osebjem v logističnih (proizvodnih) centrih, pomanjkanje sanitarnih prostorov in drugo.
Kakšna je rešitev?
Čeprav se rešitve za zmanjšanje čakalnih dob zdijo logične (naročanje terminov, jasni protokoli ipd.), praksa kaže, da stvari niso tako preproste. Transport je »živ sistem« in ga ni mogoče vedno načrtovati do najmanjše podrobnosti, saj lahko številni dejavniki povzročijo motnje, zamude in spremembe razporedov. Poleg tega pomanjkanje delovne sile ne prizadene le transportnih podjetij, temveč tudi upravljavce logističnih in proizvodnih centrov.
Če bi morali ponuditi univerzalno rešitev za zmanjšanje čakalnih časov, bi ta temeljila na kombinaciji dveh ključnih dejavnikov: izkoriščanju prednosti sodobnih tehnologij (različne aplikacije za načrtovanje in razporejanje terminov, programske rešitve za sledenje, avtomatizirani intralogistični sistemi itd.) ter dobra komunikacija in sodelovanje med vsemi udeleženci v dobavni verigi. Pravočasna izmenjava informacij o zamudah, možnost prilagajanja časovnih okvirov ter medsebojno razumevanje interesov vseh strani bi nedvomno bistveno prispevali k zmanjšanju čakalnih časov in povečanju splošne učinkovitosti transportnega procesa.
